Država financira nazadnjaški paralelni cerkveni sistem
vzgoje in izbraževanje
Področje vzgoje in izobraževanja je za družbo izjemnega pomena. Od ideološke naravnanosti vzgoje in izobraževanja je odvisna smer razvoja družbe in posameznikov. Ali bo družba temeljila na človekovih pravicah in svobodi, spoštovanju drugače mislečih in verujočih, ohranjanju narave, zaščite živali in drugih pozitivnih in ohranjajočih načelih ali na nazadnjaških, nasilnih in preživelih načelih, je v veliki meri odvisno od vzgoje in izobraževanja.
Tega se zelo dobro zaveda tudi katoliška cerkev in si zato na vsak način hoče podrediti šolstvo. Najraje bi videla, da bi bilo celotno šolstvo v njenih rokah. Ker sedaj to ni več mogoče, želi imeti čimvečji vpliv na javno šolstvo, poleg njega pa si gradi lastni paralelni sistem vzgoje in izobraževanja, ki naj bi izpodrinil javnega. V okviru tega sistema je temeljno načelo odnosa med ljudmi naslednje: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.« (Katekizem katoliške Cerkve, prav tam, št. 1269, str. 342.) Starši imajo prednostno pravico in seveda dolžnost, da evangelizirajo svoje otroke, uči cerkev. »Kdor ljubi svojega sina, rabi vedno šibo (…). Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen (…)« (Sir 30,1-2) piše v bibliji (http://www.biblija.net/). »Tisti, ki so podrejeni oblasti, naj na svoje nadrejene gledajo kot na predstavnike Boga, ki jih je postavil kot služabnike svojih darov,« uči katoliška cerkev v svojem katekizmu. (Katekizem katoliške Cerkve, prav tam, št. 2238, str. 562) Tudi to so smernice cerkvene vzgoje in izobraževanja. Cerkev hoče ponovno izgraditi družbo, v kateri bodo ljudje poslušni in pokorni cerkvenim dostojanstvenikom, družbo, v kateri ne bo človekovih pravic in svobode in v kateri ne bo prostora za drugače misleče in verujoče. V okviru tega sistema cerkev indoktrinira otroke in mladostnike, jih na ta način priklene nase in vzgaja v poslušne vernike, ki morajo širiti in braniti katoliško vero. »Nujnost vzgoje pomeni nujnost dela za evangelizacijo Cerkve,« je dejal nadškof Jean-Louis Brugues, tajnik Kongregacije za katoliško vzgojo. (Družina, 15.6.2012) Zelo jasno.
Kakšen je socialni nauk cerkve? Bistvo je delitev na siromašne in bogate ter nadrejene in podrejene. Večina revnih in podrejenih, manjšina nadrejenih in bogatih. Za takšen družbeni ustroj, ustroj, ki je stalen vir izkoriščanja, nasilja, vojn in nemira, mora delovati vsak katolik. Rušiti in ne graditi je deviza cerkve! Kaj ima s tem Bog, ni jasno.
Katoliške šole – sredstvo za vzpostavitev novega (starega) družbenega reda
Da bi cerkev dosegla željen družbeni red, preko svojih organizacij ustanavlja katoliške vrtce, osnovne in srednje šole, visokošolske organizacije pa tudi razne pastoralne šole. V Sloveniji deluje večje število katoliških vrtcev (kakšnih 15), Osnovna šola Alojzija Šuštarja, štiri gimnazije (Gimnazija Želimje, Škofijska gimnazija Vipava, Škofijska gimnazija Anton Martin Slomšek v Mariboru in Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani), Teološka fakulteta (tudi članica javne univerze) in Katoliški inštitut. Ta je nosilec ustanavljanja katoliške univerze in v okviru njega delujejo Fakulteta za poslovne vede, Studia slovenica in Inštitut za pravo človekovih pravic. Zakaj je cerkev kot prvo ustanovila Fakulteto za poslovne vede in ne npr. teološke, je jasno. Denar je cerkveni bog. V Novem mestu deluje zavod Friderik Irenej Baraga za vgojo, izobraževanje in kulturne dejavnosti, ki ga je leta 2007 ustanovila škofija Novo mesto. V njem deluje Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja, prostore pa med drugim uporabljata tudi novomeška Škofijska Karitas in Katehetsko – pastoralna šola. Obstaja še več cerkvenih skupnosti, ki delujejo na področju izobraževanja.
Po vsem svetu ima cerkev 3 milijone raznih šol, kar kaže, da se, kot že navedeno, zelo dobro zaveda pomena šolstva. V Nemčiji ima katoliška cerkev več kot 1.000 šol, ki jih obiskuje približno 400.000 učencev, v Avstriji pa več kot 300 šol s preko 70.000 učenci. V Nemčiji ima tudi evangeličanska cerkev okoli 1.000 šol s okoli 150.000 učenci. V tej državi je torej več kot pol milijona otrok vključenih v sistem, ki temelji na totalitarnosti.
Večina cerkvenih vzgojno-izobraževalnih organizacij je tako ali drugače financiranih iz javnih sredstev, torej iz sredstev vseh davkoplačevalcev. Katoliška cerkev želi ustanoviti celotno vertikalno in horizontalno linijo vzgoje in izobraževanja, saj državnega šolskega sistema (v bistvu sploh) ne priznava. Posebej jo moti 72. člen Zakona o o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB5), ki prepoveduje konfesionalno dejavnost v javni šoli in vrtcu, v vrtcih in šolah s koncesijo pa je pod določenimi pogoji dovoljena samo izven programa javne službe.
Učitelji cerkvene šole vezani na biblijo in ne na ustavo
Kar velja za katoliško osnovno šolo, namreč da mora vzgoja in pouk potekati po načelih katoliškega nauka, velja seveda tudi za učitelje, ki učijo na tej šoli. Ni dvomiti, da lahko učijo samo tisti, ki so s strani cerkve priznani kot neproblematični. Dvomiti je tudi, da lahko na tej šoli učijo tudi učitelji, ki niso katoliki. Kot že navedeno, si morajo vsi katoliki prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Rečeno enostavno: učitelji bodo morali tako ali drugače širiti katoliško vero tudi v obravnavani osnovni šoli in to pri vseh predmetih ter glede vseh učencev, pa če so ti katoliki ali ne. Če bo npr. učenec vprašal učitelja, kako naj gleda npr. na homoseksualca, mu bo učitelj moral povedati, glede na svojo dolžnost širiti katoliški nauk tudi pri pouku, da ta po nauku cerkve oz. biblije nima pravice do življenja in da naj bi bila to božja volja. Kakšen vpliv bo to imela na nežno dušo osnovnošolca, ki mu bo s tem sugerirano, da lahko mirne vesti zaničuje oz. celo ubije homoseksualca, ker tako želi njegov bog, si ni mogoče predstavljati. Da lahko to ostane v podzavesti tega učenca še dolgo časa, tudi ni dvoma. Če bo ta učenec kdaj kasneje, npr. ko bo odrasel, škodil kakšnemu homoseksualcu, kje bo vzrok za to? Če bi učenec kasneje ubil kakšnega homoseksualca, kakšno kazen bi dobil za to dejanje? Po nauku katoliške cerkve nobene, saj naj bi bil umor takšnih ljudi božja volja. Kaj bi se zgodilo, če bi takšni osebi sodil državni sodnik, ki bi bil katolik? Ali bi sledila oprostilna sodba, kajti tudi za državnega sodnika, ki je katolik, velja, seveda po nauku katoliške cerkve, primat cerkvenega prava pred slovenskim, če sta v nasprotju. Z zgoraj omenjenim odgovorom bo učitelj sicer izpolnil svojo dolžnost do katoliške cerkve, vendar pa bo ravnal v nasprotju s slovensko ustavo, ki tudi homoseksualcem v Sloveniji priznava pravico do življenja in ostale osebnostne pravice, enako kot nehomoseksualcem. V Sloveniji se bo tako uveljavljal oz. izvajal nauk, ki je v temelju v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Kako pa bi učitelj v resnici odgovoril, se seveda ne ve. Ve se samo, kako bi moral. Podobno bi veljalo npr. za vprašanje, kaj se zgodi s tistim otrokom, ki udari ali preklinja starše. Učitelj bo moral učencu, in to v razredu pred vsemi, povedati, da je katoliški bog (ta seveda nima nobene zveze z Bogom Stvarnikom) za takšne otroke predvidel smrt. In če bo takšen učenec kdaj preklinjal starše ali jih celo udaril oz. jih je, kako bo takšen odgovor vplival nanj? Mogoče bo živel pod grožnjo, da mu je bog določil smrt in ga bo to hudo obremenjevalo ter mu onemogočalo normalno življenje. Ali ne gre za grozljiv, psihopatski in grozilen nauk?
Teološka fakulteta
Teološka fakulteta je po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa je to ustanova katoliške cerkve in s tem del cerkve. Čeprav je ta fakulteta šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko javne univerze tudi Republika Slovenija. Že s tem, ko je del katoliške cerkve postal tudi del univerze, ki spada v javno sfero, je prišlo do hude kršitve načela ločenosti države in verske skupnosti. V tem pogledu je prišlo do “zlitja” cerkve in države, saj je tudi javna sfera, ki jo sestavljajo pravne osebe javnega prava, del države, saj je država ustanoviteljica teh oseb.
Protiustavno državno financiranje
Cerkvena vzgoja in izobraževanje je zelo velik prejemnik javnih sredstev, verjetno gre za dejavnost, ki od države dobi največ sredstev. V letih 2003-2011 je po podatkih Supervizorja prejela okoli 50 milijonov evrov in še kakšnih 15 milijonov evrov za teološko fakulteto, kar pa je formalno ostalo v javni sferi, saj je ta fakulteta del javnega sektorja. Država s svojimi sredstvi, ki jih plasira v cerkev in njene organizacije, pomaga pri širjenju vere, kar je bistvo cerkve, zaradi česar ni več versko nevtralnam, kar mora biti po 7. členu ustave. To velja tudi za področje cerkvenega izobraževanja. Tudi na tem področju cerkev preko svojih šol (osnovna šola, gimnazije, teološka fakulteta) širi katoliško vero. To dela tako preko vodstva, kot tudi preko učiteljev, pri čemer je jasno, da so vse ključne pozicije v rokah »preverjenih katolikov«, ki imajo dolžnost, da vedno in povsod širijo vero. Ali pri tem cerkveno šolstvo izvaja javne programe, sploh ni pomembno, saj morajo katoliki tudi preko teh programov širiti vero. Ali oni to počnejo ali ne, ni bistveno, bistveno je, da je to njihova dolžnost.
